|
 Jesen je tu
Jesen je tu …
Listje odpada …
Odhaja poletje …
Že zima prihaja …
Vse mineva, ni
več toplote, ne sonca,
ne ptic.
Vse odhaja stran,
ne zapušča nam nič.
Le jaz še trdno stojim
in gledam v minljivost
vsega. Ostalo ni veliko, a le-to tudi čaka,
 da mine,
da se vse konča.
(Lucija C., GCC)
To so le drobne, pisane školjke,
iz njih ne zaslišiš šumenja morja.
Če dobro prisluhneš, zaznal boš utripe
in tiho ihtenje vseh vlaken sveta.
(Sandra K., GCC)
Sedim pod belo brezo
 Sedim pod belo brezo,
ko sončni žarek boža tla.
Diši poletje vroče,
ko ptiča v vejah pojeta.
Omamlja vonj me cvetja,
ki dal mi ga je on,
spomin na smeh poletja
mi daje nov zagon.
(Marija O., GCC)
Modro morje kliče te,
morje šumeče vabi te,
morje bleščeče razveseljuje te,
hoče te objeti med valove svoje.
(Davor P., GCC) |
V objemu valovitega morja in ponorelih misli.
(Katja G., GCC)
Dotik snega
Dotik snega nam seže do ozeblih kosti,
a nam nič škode ne naredi.
Ko je mrzlo, se topla peč vžge
in pregreje premražene dlani.
 Belina se nad poljano razprši,
ki nemirno zimo prebudi.
Človek se razveseli radostnih sani,
kjer se vsak snežak rodi.
Ledene sveče padajo z neba,
ko pod streho se osebi mudi.
Pobeljena drevesa v mirnem spancu
kličejo pomlad, ki je še dolgo ne bo.
(Mišel Ž., PKŠ)
Zima je prišla
Zima je čas, ko narava zatisne oči in začne sanjati.
Sanja o beli odeji, ki pokrajino ovije v tišino,
o belih snežinkah, ki zakrivajo svetle sončne žarke,
o otrocih, ki se igrajo na zasneženih pobočjih gora,
in o rožah, ki se skušajo prebiti izpod snežnega sna.
(Blaž K., GCC)
 Sonce žari,
morje valovi,
smeh obraze srečne krasi.
(Ana Z., GCC)
Pomlad
Cvetje v sadovnjaku,
metuljčki v trebuhu
in ptice na vidiku – pomlad je tu!
(Nataša Ž., GCC) |
